VDSS sodba Pdp 412/2016

Jedro

Tožena stranka je izvedla reorganizacijo poslovanja z zmanjšanjem števila zaposlenih (tudi) na delovnem mestu tehnik kakovosti, na katerem je bil zaposlen tožnik, in zaradi česar je postalo delo enega izmed delavcev na tem delovnem mestu nepotrebno. Zato je bil podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2015 nezakonita; da mu delovno razmerje po pogodbi z dne 1. 10. 2010 ni prenehalo z iztekom 42-dnevnega odpovednega roka, temveč traja še naprej z vsemi pravicami iz te pogodbe; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve nazaj na delo priznati neprekinjeno delovno dobo, pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vpisati zavarovalno dobo v matično evidenco in mu za čas od izteka odpovednega roka do vrnitve nazaj na delo obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 952,71 EUR, mu od teh zneskov obračunati in plačati vse pripadajoče prispevke in davke, ter mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega nadomestila plače (t.j. 18. v mesecu) do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ter mu prizna pritožbene stroške, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sklicuje tudi na pričanje A.A., ki je izpovedala, da mu pogodba ni bila odpovedana zaradi reorganizacije in ukinitve delovnega mesta, kar je v nasprotju s siceršnjo ugotovitvijo sodišča, da je bila tožniku odpoved podana zaradi reorganizacije delodajalca in spremenjene organizacije dela. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s primerjavo tožnika in B.B.. Trdi, da primerjava med delavci ni bila opravljena objektivno, zato ni bil obravnavan enako. Delovno mesto tehnik kakovosti se je preimenovalo v delovno mesto tehnolog 2, zato bi tožena stranka morala primerjati vse delavce, ki so konkurirali za novo delovno mesto tehnolog 2 - tudi C.C., ki ima IV. stopnjo izobrazbe, za delovno mesto tehnolog 2 pa se zahteva VI/1 ali VI/2 stopnja izobrazbe. To potrjuje, da potreba po tožnikovem delu še obstaja in da kvečjemu ni potrebe po delovnih nalogah tehnika proizvodnje. Meni, da tabela primerjave delavcev z dne 1. 6. 2015 nima meril, po katerih bi domnevne lastnosti delavcev lahko objektivno ovrednotili. Navaja, da je D.D. izpovedal, da tožena stranka nima pravilnika za opravljanje primerjav in da je izbral B.B., ker je s strankami komuniciral v angleščini. Trdi, da tega razloga tožena stranka v primerjavi ni navajala, zato je obrazložitev sodišča v tem delu nezakonita. Izpostavlja, da se je primerjava opravila za delovno mesto tehnik kakovosti, ki se je ukinilo. Tožena stranka bi po njegovem mnenju morala opraviti primerjavo za delovno mesto tehnolog 2, za katero se izrecno zahteva strojna ali kovinarska ali metalurška (tehnična) smer oz. druga ustrezna smer. Tožnik je inženir strojništva s VI. stopnjo izobrazbe, sodišče pa ni obrazložilo, zakaj je B.B. kot gimnazijski maturant pri elementu usposobljenost za delo (potrebna znanja) ocenjen višje kot on. Meni, da je ta primerjava navidezna in podana z namenom njegove izključitve iz delovnega razmerja, in da je bil neenako obravnavan na podlagi osebnih okoliščin (znanja, izobrazbe, delovne uspešnosti). Kot neresnične je označil ugotovitve sodišča, da nepravilne in nezakonite primerjave ni izpostavljal in ni zatrjeval neenake obravnave, saj je to večkrat izpostavil in opozoril, da sta na delovnem mestu tehnolog 2, v katerega se je preimenovalo delovno mesto tehnik kakovosti, zaposlena C.C. in B.B., ki za to delovno mesto ne izpolnjujeta zahtevanih izobrazbenih pogojev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je pritožba prepozna in jo je treba zavreči. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da odpoved pogodbe tožniku ni bila posledica reorganizacije in ukinitve delovnega mesta, ki ga je zasedal tožnik, kot je izpovedala tudi A.A.. Trdi, da je do odpovedi prišlo zaradi zmanjšanja števila zaposlenih na obstoječem delovnem mestu. Navaja, da je reorganizacija pri toženi stranki potekala v daljšem časovnem obdobju, pri čemer je najprej zmanjševala število zaposlenih in nato izvedla še reorganizacijo z ukinitvijo in združitvijo različnih del in nalog. Navaja, da je bilo novo delovno mesto tehnolog 2 ustanovljeno po podani odpovedi tožniku, in da za podajo individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna upoštevati posameznih kriterijev, saj ne obstajajo. Trdi, da je primerjavo izvedla na podlagi objektivnih kriterijev, pri čemer ni diskriminirala nobenega delavca, niti tožnika. Priča D.D. je pojasnil uporabo vsakega kriterija. Navaja, da je v času opravljene primerjave in podaje odpovedi tožniku optimizirala poslovne in delovne procese in zmanjševala število zaposlenih na obstoječih delovnih mestih, in da je tožnik odpoved 15. 6. 2015 prejel v tem okviru in ne v posledici ukinitve delovnega mesta tehnik kakovosti. Trdi, da so bile sklenjene pogodbe po podani odpovedi tožniku posledica nadaljnje reorganizacije tožene stranke s spreminjanjem akta o sistemizaciji, ukinitvijo in združevanja del na drugih delovnih mestih, in da to za izpodbijano sodbo ni relevantno. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji; ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Sodišče prve stopnje je svoje razloge za odločitev argumentirano obrazložilo, tudi glede tega, zakaj je bil B.B. ocenjen bolje od tožnika. Razlogi o odločilnih dejstvih med seboj niso v nasprotju in je pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe mogoč, zato v izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi tudi ni podano zatrjevano nasprotje med ugotovitvijo sodišča, da je bila tožniku pogodba odpovedana zaradi reorganizacije in spremenjene organizacije dela, in izpovedjo A.A., ki je zanikala, da bi bila tožniku odpovedana pogodba zaradi reorganizacije in ukinitve delovnega mesta. Kot bo razvidno v nadaljevanju te sodbe, je tožena stranka najprej izpeljala reorganizacijo s spremenjeno organizacijo dela in zmanjševanjem izvajalcev na posameznih delovnih mestih, šele nato pa reorganizacijo z novo sistemizacijo in ukinitvami delovnih mest.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 6. 2015, ki mu jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13 in naslednji), ki določa, da lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP), pa le še dodaja:

8. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1, pri čemer je poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1.

9. Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 15. 6. 2015 izhaja, da je tožena stranka od 3. 6. 2014 v postopku prisilne poravnave, da se sooča z zmanjševanjem naročil obstoječih proizvodov in da ne more pridobivati novih poslov, zato je bila primorana racionalizirati in reorganizirati poslovne procese z namenom zmanjševanja stroškov in večje optimizacije dela, ter tako izboljšati njihovo ekonomsko učinkovitost. Racionalizacija delovnih procesov pri toženi stranki se je izvedla ob hkratnem združevanju oziroma prerazporejanju le-teh, zaradi česar je odpadla potreba po delu tožnika. Iz odpovedi še izhaja, da se je reorganizirala organizacijska enota „...“ tako, da bodo tožnikova dela in naloge razporejena med ostale zaposlene. Zmanjšanje število delavcev je bilo predvideno v Sklepu tožene stranke z dne 1. 1. 2015, iz katerega izhaja, da je treba zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu tehnik kakovosti, in sicer z dva na nič. O tem, kaj je bilo podlaga za odpoved tožniku, je sodišče zaslišalo direktorja programskega področja programski sistemi E.E., direktorico službe človeških virov A.A., in vodjo kakovosti D.D..

10. Navedene priče so izpovedale, da je obseg dela in naročil pri toženi stranki počasi upadal, da so tožnikova dela lahko opravljali drugi zaposleni, in da so najprej le zmanjševali število zaposlenih na posameznih delovnih mestih, nato pa so tudi združevali posamezna delovna mesta in nekatera ukinjali. D.D. je izpovedal, da je pet od sedmih tožnikov projektov ugasnilo, s čimer se je tožnikovo delo zmanjšalo za 60 - 70 %. A.A. pa je pojasnila, da so vodjem naročili, da opredelijo presežne delavce tam, kjer je bilo več izvajalcev na istem delovnem mestu. Konkretno je navedla, da so od januarja 2015 do zaključka prisilne poravnave 30. 7. 2015 odpustili 70 ljudi iz poslovnih razlogov, od tega 20 v tovarni F., kjer je delal tožnik.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izvedla reorganizacijo poslovanja z zmanjšanjem števila zaposlenih (tudi) na delovnem mestu Tehnik kakovosti, na katerem je bil zaposlen tožnik, in zaradi česar je postalo delo enega izmed delavcev na delovnem mestu Tehnik kakovosti nepotrebno. Slednje pa zagotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnika v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožena stranka v konkretnem primeru ni bila dolžna uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev. Tožena stranka je sicer primerjavo opravila na podlagi štirih kriterijev (usposobljenost za delo - strokovna izobrazba, usposobljenost za delo - potrebna znanja, delovne izkušnje in delovna uspešnost), uporabo katerih je pojasnil D.D.. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tabela primerjave delavcev z dne 1. 6. 2015 nima objektivnih meril, saj gre po oceni pritožbenega sodišča za objektivno preverljiva in izmerljiva merila oz. kriterije. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je B.B. pri kriteriju usposobljenost za delo (potrebna znanja) boljši, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem kriterijem povzelo izpovedbo D.D., da je prednost B.B. v tem, da je začel kot delavec in operater, zato je šel čez vse procese v tovarni, medtem ko je bil tožnik vseskozi na delovnem mestu tehnik kakovosti, zaradi česar je priča kot njegov nadrejeni pri njem pogrešal praktični del izkušenj, poleg tega pa je B.B. s kupci komuniciral neposredno v angleškem jeziku in je posle vodil sam. Znanje angleščine je D.D. upošteval pri kriteriju potrebnih znanj, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da je obrazložitev sodišča v tem delu nezakonita, ker naj to merilo ne bi bilo navedeno med merili v tabeli primerjave. Tožena stranka je izobrazbo ocenjevala pri kriteriju številka 1 (usposobljenost za delo - strokovna izobrazba), pri katerem je tožnik kot inženir strojništva prejel več točk kot B.B., ki je gimnazijski maturant. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bil tožnik neenako obravnavan na podlagi osebnih okoliščin, pri čemer si tožnik napačno razlaga termin osebnih okoliščin, ki so skladno s 6. členom ZDR-1 narodnost, rasa ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barva kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vera ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu ali premoženjsko stanje. Take neenake obravnave oziroma diskriminacije pa tožnik ni zatrjeval, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

13. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je tožena stranka zaradi prisilne poravnave in upada naročil s 1. 1. 2015 pričela izvajati reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja, najprej z zmanjševanjem števila zaposlenih in prerazporeditvijo delovnih nalog na druge delavce, in v okviru teh ukrepov je tožnik prejel izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker pa s temi ukrepi tožena stranka ni dosegla želenih učinkov, je s 30. 9. 2015 (kar je dobre tri mesece po podani odpovedi tožniku) spremenila Akt o sistemizaciji delovnih mest, v okviru katerega je tudi ukinila delovno mesto Tehnik kakovosti, kar pa za presojo v tem sporu ni bistveno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi morali primerjavo med delavci opraviti za delovno mesto Tehnolog 2, saj se je to delovno mesto oblikovalo šele z aktom o sistemizaciji delovnih mest, ki je bil sprejet po datumu podaje odpovedi tožniku.

14. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Datum zadnje spremembe:

20.04.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 671/2008
• VDSS sodba Pdp 531/2011
• VDSS sodba Pdp 135/2010